Poučna gozdarska zgodba | Odbor za pravično in solidarno družbo
PROTIFAŠISTIČNI MANIFEST, USTAVIMO PRODAJO MERCATORJA➧

Objave

Igor Umek

Poučna gozdarska zgodba

Anonimna skupina “gozdarjev” v svojem pismu, poslanem Odboru za pravično in solidarno družbo, dokaj verodostojno opisuje, kako privilegirani koncesionarji bogatijo na račun državnih gozdov. Opisujejo, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov s podelitvijo koncesij omogočil bogatenje osebam, ki so v času tranzicije olastninile gozdna gospodarstva. Opisujejo, da koncesionarji sedaj veselo sekajo in izvažajo hlodovino v Avstrijo ter da je lesna industrija, ki je nekoč zagotavljala 50.000 delovnih mest, medtem seveda že propadla. Gozdovi zaradi nestrokovne sečnje izgubljajo vrednost, lastniki koncesijskih podjetij pa na račun javnega premoženja legalno obogatijo za več deset milijonov EUR na leto. Trdijo, da vsakokratni “posestniki” kmetijskega resorja omogočajo ljudem, ki izhajajo iz raznih, tako levih kot desnih strank, ropanje gozdov, ki je nacionalno bogastvo. Trdijo tudi, da predlagane zakonske spremembe zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov stanja ne izboljšujejo, temveč še dodatno spodbujajo nadaljnje ropanje gozdov. Če je vse to res, potem po logiki zdrave pameti leva in desna ideologija v slovenski politiki tudi na področju gozdarstva nista sovražna pola, kadar gre za sodelovanje pri bogatenju na račun javne lastnine.

Omenjeno anonimno pismo “gozdarjev” je sprožilo množico odzivov. V mnenjih nekaterih članov Odbora za pravično in solidarno družbo pa zasledimo oceno, da je opisano stanje, kot ga navajajo anonimni “gozdarji”, posledica denacionalizacije. Nujno moramo poudariti, da je bila denacionalizacija v naravi napaka (tega mnenja smo bili že takrat mnogi ekonomisti, saj ekonomist ne razmišlja v realnih kategorijah ampak v vrednostnih). Vendar je pretirano iskati poglavitni izvor sedanjega stanja v tej začetni, napačni vzpostavitvi ponovne vladavine lastninske pravice. Gospodarsko krizo in na njej temelječo krizo vrednot je povzročila predvsem primitivistična “organizacija” naše družbe kot način dela in delovanja, ki je dala lažjo in nesankcionirano pot želji po prisvajanju mimo vseh pravil igre. Tako smo dobili prvotno-akumulirajoči pajdaški kapitalizem, utemeljen na finančnem in drugih primitivizmih ter na opustitvah vseh nadzornih funkcij sistemskih institucij. (Boljšega izraza za pojav dominantno motivacijske sheme poosamosvojitvenega pohlepa res ne najdem).

Razdelitev v naravi sama po sebi ni rodila lopovov. Ostri pogoji in kriteriji, kako je potrebno skrbno in v okviru predpisov pošteno gospodariti, bi hitro “prečistili” situacijo. Druge države zmorejo postaviti strokovne parametre dela in ekonomske standarde družbeno odgovornega gospodarjenja. Če jih panoga ne dosega, sankcija ni uničenje družbe, ali celo cele panoge, pač pa kaznovanje krivcev (lastnikov, nadzornikov in poslovodij) za njihovo neodgovorno, kaznivo ravnanje.

Napaka v razumevanju realnega življenja je lepo razvidna tudi v Žižkovih izvajanjih; 20 let je v svetovnem merilu cenjen filozof soustvarjal LDS in ideološko pokrival način, ki bi brez dvoma v osnovi izničil vsakršno začetno postavitev – tudi najbolj idealno. Tudi če želi svojo zmoto pozabiti, ne more prikriti dejstva, ki ga sedaj priznava, da je ta stranka, enako kot ostale, peljala Slovenijo v krizo, ki je šele preko protestov vstaje prišla v zavest, ne le intelektualne elite, temveč vseh prizadetih državljanov. Tako je tudi z nekaterimi “odborniki”. Slepi so za način dogajanja, ki so ga v svoji pasivnosti in ideološki zaslepljenosti spregledali in s tem soustvarjali in “pokrivali”. Zato ni nič nenavadnega, če iščejo vzrok poraznega stanja, v katerem smo, v nekakšnem zgrešenem začetnem stanju. Po tej logiki bi bila tudi osamosvojitev napaka, saj Slovenci očitno ne premoremo niti volje niti znanja za upravljanje svoje države.

Ta logika “krivde začetnih stanj” je zgrešena in ne vidi preprostega bistva stvari, ki jo označujejo v anonimki zaskrbljeni gozdarji. Ni razdelitve na leve in desne, je samo razdelitev na tatove ter ostale. Ta logika krivde začetnih stanj nas dela tudi nemočne, saj če je primarni vzrok sedanjega stanja neko začetno stanje izpred 20 let, potem ni rešitve, ker te napake ne moremo več odpraviti; celo pozabiti je ni več mogoče, razen, če ne izvedemo nove revolucije in vzpostavimo nova začetna stanja v upanju, da bodo brez napak.

Gospodarsko dogajanje je podobno vremenskemu in to kažejo vsi ekonomski modeli. Včerajšnje stanje vstopa v model in generira današnje stanje in tako naprej skozi niz iteracij. V takšnih modelih lahko že majhna sprememba načina delovanja generira močno spremenjene rezultate. Prav v tem dejstvu temelji tudi moč umnih gospodarskih politik in spremenjenega načina delovanja. Če v isti model vnašaš samo spremenjene veličine – npr. javne investicije – potem pri sedanjem načinu samo “futraš” lopove. Če pa spremeniš način dela – npr. odpravljaš primitivizme, potem lahko dobiš popolnoma drugačne in za to ljubo Slovenijo neprimerno boljše in drugačne rezultate.

S tem spreminjanjem stanj, in ne načinov delovanja, je obremenjen tudi parlament, ki sprejema na stotine pravil, ne preverja pa načinov delovanja. Glavna naloga parlamenta bi morala biti preverjanja, kako uspešno in pošteno delujejo sistemi, in če sploh delujejo. Vlada, ministrstva in vsa izvršna oblast, bi se morala predvsem posvečati načinom delovanja vseh sistemov družbe, namesto da državni zbor zasipavajo z novimi in novimi in vse bolj nestrokovnimi, neživljenjskimi in birokratskimi predpisi. Zakonodajna oblast (državni zbor) bi morala, namesto sprejemanja neumnosti po hitrem postopku, predvsem in prioritetno izvajati nadzor nad izvršno oblastjo in vlado ter izvršno oblast nenehno preverjati, ali ravna tako, kot je prisegla, to je v javno in ne v privatno korist.

Seveda ne trdim, da je sprejemanje zakonov odveč in ni potrebno, vendar pa je nedopustno pozabiti na praktično in vsakodnevno delovanje sistema v praksi. Predpisi, tudi če bi bili brezhibni (pa seveda niso – prej nasprotno), so nič vredni, če jih ne spoštujemo in ne izvajamo oziroma jih zlorabljamo. Žal je res obratno, saj se seveda vsi predpisi, ki olajšajo lopovščine, takoj primejo in dosledno izvajajo, ostali »nemara dobri« predpisi, pa se ob ignoranci ministrstev, vlade, pristojnih organov, organov pregona in parlamenta v pretežnem delu zanemarijo. Tako postaja delovanje države negacija ustavnih norm, Slovenija pa izgublja značaj civilizirane, pravno urejene države, v kateri se krivice preganjajo in v kateri krivci, ki uničujejo gospodarstvo, plačajo kazen za svoje kriminalno početje. Tako večina naroda tone v bedo, da bi na drugi strani obogatelo nekaj posameznikov iz politične in gospodarske elite, ki zlorablja sistemski primitivizem.

Poanta mojega zapisa je v tem, da je potrebno dobremu in poštenemu funkcioniranju sistema na vsakodnevni in praktični ravni posvetiti največjo pozornost in nenehno zagotavljati spoštovanje načel dobre vere in poštenja na vseh nivojih družbenega življenja.

To je poleg podjetniške in socialne usmerjenosti tudi bistvo nordijskega uspeha. Sama podjetniška in socialna usmeritev pač nista dovolj. Napore kaže torej usmeriti v razkrivanje lopovskih in opustitvenih načinov delovanja. Načini delovanja so sprevrženi predvsem v tistih vidikih, ki se tičejo financ in denarnih tokov (razlogov mi menda ni treba zopet navajati). Le tako bomo lahko prišli do prave podlage za dobre ekonomske politike, ki bodo ob preseganju slabih in primitivnih načinov delovanja pomenile konec razmer, ki so pognale ogorčene množice državljanov in državljank na ulice v “ljudsko vstajo”. Če vstaja ne bo usmerila svoje akcije v odpravo slabih in primitivnih praks, je obsojena na propad. V tem primeru, bo “pajdaški” kapital v navezi z intelektualno pokvarjeno in moralno sprevrženo politično oblastjo v ustaljeni obliki demokracije, ki smo jo sami izvolili, slavil zmago. Ne prvič in ne zadnjič v zgodovini bo zlo premagalo dobro.