SLOVENIJA NA RAZPRODAJI | Odbor za pravično in solidarno družbo
PROTIFAŠISTIČNI MANIFEST, USTAVIMO PRODAJO MERCATORJA➧

Objave

Marko Golob

SLOVENIJA NA RAZPRODAJI

(Razlogi za peticijo in odziv ob prodaji Mercatorja in drugega slovenskega državnega premoženja; Oglejte si tudi video prispevek z novinarske konference.)

Ko se odločamo o premoženju, še posebej velikem pomembnem premoženju, se odločamo z vso možno previdnostjo. Ko gre za tako premoženje kot je Mercator, ki je največji trgovec na slovenskem trgu, ki je najpomembnejši prodajni kanal za slovensko živilsko industrijo, ki je eden najpomembnejših partnerjev slovenskih bank, ne gledamo samo na velikost kupnine. Še posebej to velja za banke in državo, ki je dejanska ekonomska lastnica Mercatorja. Poleg kupnine je še kako pomemben vpliv, ki ga ima prodaja na dobavitelje, zaposlene, na kmetijstvo, na konkurenco, na kvaliteto bančnih naložb… Kupca je potrebno v takih primerih skrbno preveriti, analizirati njegovo strategijo in motive, vire financiranja, njihov izvor in kvaliteto skrbno ovrednotiti in pretehtati tveganja. Tako bi delal vesten, skrben gospodar.

Pa je to primer pri Mercatorju? Niti najmanj. Če bi resno analizirali poslovanje Agrokorja, bi ugotovili, da gre za firmo, ki je zrela za stečaj, ki je v neprimerno slabšem položaju kot Mercator. Ugotovili bi, da živi samo zato, ker neizprosno sesa likvidnost iz svojih dobaviteljev z nemogoče dolgimi roki plačil. Ugotovili bi, da je dolg Agrokorja »junk od junk-a«, donosnost na njegove obveznice presega 10%, firma pa ima hude težave z refinanciranjem svojih finančnih obveznosti. Ugotovili bi, da svoje delavce plačuje tudi z boni Konzuma, barter ali plačilo z blagom pa je običajen način plačila za dobavitelje. Je kdo naredil analizo, kaj bi v pogojih trenutnega kreditnega krča tak način plačevanja pomenil za slovenske dobavitelje, kaj za kvaliteto posojil bank, ki so jih banke dale slovenskim dobaviteljem? Kaj bo že tako oslabljenemu Agrokorju pomenilo, da od 1. julija ne bo imel več zaščite domačega trga, glavni izvozni trg, tj. Bosna, pa bo sedaj uvedel carine za njegove izdelke? Bo šel presežek teh proizvodov v Slovenijo? Na čigav račun? Slovenskih dobaviteljev? Je kdo preveril, na kakšen način je Agrokor oz. Ivica Todorić do sedaj opravljal prevzeme podjetij? Je plačal obljubljeno, se je držal zavez? Zakaj potem tožbe opeharjenih delničarjev? Se to lahko zgodi tudi nam? In če se je mogoče doslej, kakšna je verjetnost, da se zgodi tudi tokrat?

Glede na to, da je Agrokor pred bankrotom, od kod mu denar? Je denar sklada Blackstone in UBS njihov ali samo krinka za denar sumljivega izvora? Zakaj se je iz posla umaknil kanadski Imperial Capital, ki bi prvotno moral biti glavni financer, potem ko je naredil skrbni pregled poslovanja Agrokorja? Kaj je motiv tega kapitala? Mogoče to, da se s preprečitvijo propada Agrokorja prepreči popolno sesutje že tako oslabljenega hrvaškega finančnega sistema med njimi, predvsem Unicreditove podružnice Zagrebačke banke? Mimogrede, Unicredit je banka, ki je imela še pred enim letom skoraj 10 milijard evrov izgube in ki naj bi imela več kot pol milijarde naložb v Agrokorju. Ampak zakaj bi morali to plačati Slovenci? Ker imamo presežke denarja, ali zato, ker imamo skorumpirano elito in oslabljeno državo, ki tako postane lahek primer za plenjenje?

So vse to relevantna vprašanja? Se vam zdi, da bi nam morala naša politična in bančna elita odgovoriti? Na žalost odgovorov na ta vprašanja nismo dobili. Celo več! Imamo zelo slab občutek, da se jih sploh ni hotelo iskati, še več, da se jih je hotelo na vsak način pomesti pod preprogo, da ne bi motila »posla« , ki ga potrebno speljati za vsako ceno, tudi v škodo države.

Gre za usodno igro s slovenskim živilskim sektorjem in strateškimi interesi države. Ste na primer koga, ki se profesionalno ukvarja s prodajo hrane, že kdaj vprašali, kako je prodajati hrano v Italijo ali Avstrijo? Povem vam, zelo težko! Pa ne zato, ker naša hrana ne bi bila kvalitetna ali ker cena ne bi bila primerna. Zato, ker države naredijo vse, da bi zaščitile svoj agroživilski sektor. Zato hrvaška država z subvencijami že leta drži Agrokor nad vodo in naredi vse, da ohranja delovna mesta, drugače bi se Agrokor že zdavnaj sesul. Zato se stori vse, da se jim podaljšajo krediti. Kaj pa delamo mi, Slovenci?

Mi že leta, iz čistega diletantizma in neoliberalne ideološke zaslepljenosti, tako desnice kot levice, sistematično uničujemo lastne firme. Tako Mercator kot Laško bi lahko na osnovi denarnega toka, ki ga generirata iz poslovanja, normalno poslovala, če bi jima podaljšali kredite. Pa ne na 10 let kot Agrokorju, 7 let bi popolnoma zadostovalo. Te družbe niso padle v težave zato, ker ne bi znale profitabilno delati osnovnega posla, v krizi so, ker morajo naenkrat vrniti kredite. Ker smo zaradi diletantizma države potencirali kreditni krč. Za razliko od nas se druge države trudijo ohranjati delovna mesta in vrednost svojega premoženja, mi jih zapravljamo z neznosno lahkotnostjo.

Smo država brez vizije, brez strategije, brez ambicij, smo brez ponosa. Ni bilo vedno tako. Nekoč, ob rojstvu te države, smo imeli sanje in upanje ter vztrajno voljo, s katero smo prvo desetletje in pol korak za korakom izgrajevali družbo, v kateri bi bilo vredno živeti. V resnici je Mercator in večina prodaje državnega premoženja samo boleč simptom. Vir problema je v resnici degeneriran, nesposoben in skorumpiran politični razred. Dokler tu ne bo korenite spremembe, Sloveniji ne bo šlo na bolje.

Podpišite peticijo proti škodljivi razprodaji najboljših slovenskih podjetij. Oglejte si tudi video prispevek z novinarske konference.

Solidarnost
Odbor za pravično in solidarno družbo