Cerarjeva žičnata ograja mora pasti! | Odbor za pravično in solidarno družbo
PROTIFAŠISTIČNI MANIFEST, USTAVIMO PRODAJO MERCATORJA➧

Objave

Sporočilo za javnost

Cerarjeva žičnata ograja mora pasti!

Velik del ne samo vladajoče politike nas poskuša prepričati, da je žičnata ali rezilna ograja na vratu in hkrati meji naše države nekakšna nujnost, ki jo terja od nas Evropa. Sloveniji da je ograjevanje tako rekoč odredila EU, pri čemer nihče ne pove, kateri organ Evropske unije je to odločil in s katerim pravnim aktom je bila odločitev naložena; prav tako ne povedo, ali gre za akt, ki bi ga bila naša država, glede na njene obveznosti iz pristopne pogodbe k EU, dolžna izvajati.

Nekateri menijo, da ima Slovenija ekonomski interes biti všečna velikim evropskim državam. Vendar kakšno zvezo ima bodeča ograja na primer z interesom Volkswagna pri nas kupovati Helline žaromete ali Akrapovičeve izpušne sisteme, zakaj bi zaradi ograje Renault nehal proizvajati avtomobile v Novem mestu ali zakaj bi Evropa zaprla vrata našim zdravnikom in Avstrija nehala poceni kupovati našo hlodovino? Zagovorniki slovenskega javnega interesa nam še manj pojasnijo, zakaj bi BMW ali Mercedes nehala prodajati Slovencem svoje drage  avtomobile ali zakaj bi Italijani in Angleži, Nemci in Avstrijci nehali kot turisti obiskovati Slovenijo in uživati v čudoviti naravi. Tudi ni mogoče razbrati, zakaj bi avstrijski Spar in Hofer, nemški Lidl ali francoski E.Leclerc zaprli svoje veleblagovnice v Sloveniji, če naša država ne bi imela bodeče ograje na hrvaški meji.

Akt, ki bi ga morali v Sloveniji izvršiti, če bi želeli ostati znotraj EU, ne obstaja. Nobenega razloga ni, da se predsednik Vlade ne bi skliceval nanj, če bi obstajal, saj bi tako zlahka utemeljil ograjevanje, ki ga zagovarja. Vendar tega ne stori. Še več, na televiziji je Cerar celo javno odločno demantiral kakršenkoli evropski pritisk glede postavitve ograje. In tudi če bi EU akt sprejela, nam ga gotovo ne bi bilo treba spoštovati, ker se s pristopno pogodbo Slovenija ni obvezala kršiti temeljnih človekovih pravic. Nasprotno, z ustavo, ki je usklajena s  pravom EU, smo izrecno zavarovali svobodo gibanja, neomejeno lastninsko pravico in pravico do uživanja javnega dobra.

Vlada se sklicuje na varnostne razloge. Toda doslej beležimo le njene nevarne učinke: vsekakor nihče v Evropi nima pravice mučiti in okrutno pobijati divjadi, kar počne vlada s pomočjo policije in slovenske, češke ter poljske vojske z bodečo žico, ki jo proizvajajo madžarski zaporniki. Takšno pobijanje divjadi je označeno v 341 čl. Kazenskega zakonika kot mučenje živali, po 342. čl. KZ pa kot nezakonit lov. Žica preprečuje tudi vsakodnevne in sezonske migracije prostoživečih živali in s tem mešanje populacij – iz slovenske in hrvaške strani. Zaradi izolacije in s tem preprečitve parjenja osebkov iz različnih populacij se siromaši genski sklad, zato so živali veliko bolj občutljive na bolezni, hitro se širijo različne bolezni, pomanjkanje hrane. Zakaj zagovorniki ograje ne obsojajo mučiteljev in krivolovcev, temveč razlagajo, da so naravovarstveniki in lovci ter kmetje v obrambi svojih interesov nasprotniki slovenskega interesa, ki je »biti član Evropske unije«?

Če bi zagovorniki ograje brali uradne liste EU in če bi prebrali ter prisluhnili, kaj o ograji trdijo ljudje, ki preprosto razmišljajo po kriterijih resnice, bi v svoji gorečnosti morali ugotoviti, da je po jasnih stališčih tistih, ki ograji nasprotujejo, takšno ograjevanje nedopustno, ker gre za

- grobo kratenje temeljnih, z ustavo varovanih človekovih pravic do svobode gibanja, neomejenosti lastninske pravice in uživanja vodnega javnega dobra;

- nesorazmeren ukrep, ker takšna ograja povzroča veliko škodo in na drugi strani realno ne more preprečiti prehajanja beguncev čez slovensko-hrvaško mejo;

- nezakonit sklep vlade, ker je za varovanje meje in postavljanje tehničnih sredstev na mejo pristojna policija in ne ona; kar pomeni, da zakon nalaga policiji nadzor nad državno mejo in jo pooblašča, da uporabi   samo tista sredstva, ki so zadostna, sorazmerna in strokovno upravičena in ustrezna.

Nihče od nasprotnikov ograje verjetno ne oporeka dolžnosti policije, da, podobno kot Avstrija, na območjih ob mejnih prehodih, kjer  je to včasih potrebno, ne bi postavila ustrezno grajenih ograj, s katerimi ne bi posegala v temeljne ustavne pravice, ne bi mučila živali in ogrožala varnosti ljudi, pač pa zagotovila varno in nadzorovano prehajanje državne meje.

Zagovorniki ograje se pogosto sklicujejo na ekonomskopolitične interese Slovenije in poudarjajo, da je Slovenija zaradi svoje vpetosti v evropsko gospodarstvo prisiljena slediti željam pomembnih evropskih držav in da si ne more dovoliti, da bi nas kdor koli izgnal iz Evrope. S tem argumentom verjetno pritrjujejo predsedniku vlade, ki je na TV samozavestno izjavil, da ne bo dovolil, da bi nas kdor koli izgnal iz Evropske unije. Tako je EU pripisal možnost samovoljnega in nepravnega ravnanja, vendar ni obrazložil, na čem temelji taka ocena.

Članica EU smo postali  zahvaljujoč dejstvu, da smo v pristopnih pogajanjih sprejeli evropski pravni red, da smo se s pristopno pogodbo obvezali zagotavljati varstvo temeljnih ustavnih pravic in se odrekli samovoljnemu in protipravnemu  načinu urejanja družbenih razmerij. Če bi že kdo želel izgnati Slovenijo iz EU, bi to lahko storil le zaradi našega kršenja človekovih pravic, ignoriranja ustave  in nehumanega ravnanja, kot je  na primer mučenje živali.

Zagovorniki obstoječe ograje tudi ne upoštevajo  mnenja priznanih pravnikov, ki so zavzeli stališče, da je njeno postavljanje nezakonito in pomeni kršitev temeljnih človekovih, z ustavo zavarovanih pravic, zaradi česar so nekateri s svojo argumentacijo podprli pobudo skupine Belokranjcev, s katero ti predlagajo Varuhu človekovih pravic, naj v skladu s svojimi dolžnostmi vloži pri Ustavnem sodišču zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti 8. člena Zakona o nadzoru državne meje, ki ga Vlada navaja kot pravno podlago za svojo odločitev.

In ne nazadnje. Nasprotniki škodljivega ograjevanja navzlic svojim javno obrazloženim argumentom nismo prejeli nikakršnega pojasnila, zakaj naj bi bila naša stališča napačna in zakaj so zahteve po odstranitvi ograje nesprejemljive. Prav tako doslej še nihče ni navedel razlogov, ki upravičujejo kršenje temeljnih človekovih pravic. Nasprotno, že ves čas poslušamo dobro naoljeno propagando o ogroženosti Slovenije, špekulacije o naši obveznosti hlapčevanja Nemčiji, demagoško razlaganje o potrebnosti tehničnih sredstev, ki so dejansko nevarna bodeča ograja, in opazujemo poskuse številnih, kako tak ukrep upravičiti.

Iz vsega povedanega sledi le eno: pričakujemo, da se rezilna ograja na mejah širom Slovenije takoj odstrani!

Podpisniki:

Stanko Štrajn, Dušan Plut, Matjaž Hanžek, Božidar Flajšman, Peter Črnič, Violeta Tomič, Tone Grahek, Marjan Videtič, Franci Magister, Ivan Malešič, Darko Štrajn, Andrej Vidic, Martin Lindič, Boris Vezjak, Andrej Rozman Roza, Alenka Hladnik, Zdenka Badovinac, Zoran Hočevar, Marjetka Pezdirc, Zdravko Pavlovič, Jelka Kernev Štrajn, Dušan Keber, Mojca Drčar Murko, Sonja Bezenšek, Vlado Miheljak, Jože Pirjevec, Boris Kryštufek, Natalija Orlič, Vladka Schweiger, Gorazd Marinček, Jožica Brodarič, Stane Križ, Remzo Skenderovič, Marina Tavčar Krajnc, Samer Khalil, Anton Bezenšek, Janez Smole, Nada Turnšek.