Državni svet Republike Slovenije in Regionalni center za okolje za srednjo in vzhodno Evropo sta pripravila posvet z naslovom
Novi zakon o urejanju prostora se že predolgo pripravlja, da bi se sedaj lahko sprejel na hitro in brez širokega in poglobljenega strokovnega premisleka. Neštete različice v zadnjih desetih letih niso mogle zaživeti, ker so bile pisane v kabinetih, brez pravega odnosa do dejanske prostorske stvarnosti in brez analize stanja v prostoru. Nerazčiščeno je bilo tudi razmerje predlaganega zakona do obstoječe zakonodaje. Nikoli ni bila narejena analiza o dobrih in slabih straneh veljavnega zakona, o pomanjkljivostih in ključnih problemih, ki ji le-ta v prostoru povzroča.
Če zakon ne izhaja iz prakse, toliko slabše za prakso, je menil že Hegel, čeprav natančneje meri sicer na teorijo, še bolj pa to velja za zakonodajo. Zato ni čudno, da se prostorski problemi kopičijo in kaotično stanje poglablja, da je npr. “razpršena gradnja” kot posledica “individualnih pobud za spremembe prostorskih sestavin družbenega plana, kar je bilo že v 80. letih strokovno prepoznano kot ključni problem, v 90-ih pa je še dodatno “eksplodirala”; da ni celovite in organizirane prenove niti “reurbanizacije degradiranih območij”; da še vedno usihajo stara zgodovinska jedra mest in vasi in se tako sproti izgubljajo vrednote slovenske in evropske naselbinske dediščine v samih središčih, medtem ko se na obrobju naselij kopičijo megalomanski nakupovalni centri, ki v normalnem delovanju mesta ustvarjajo nevarne ex-centre.
Takšno sprejemanje prostorske zakonodaje, ki ni težilo k sprejetju – še več: prehiteli so jo skoraj vsi posamezni sektorski zakoni – je presekalo šele ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da je veljavna zakonodaja protiustavna. Sedaj res ni več veliko časa. Toda izbire nimamo, če prostorska zakonodaja ne bo izhajala iz dejanskih razmer v prostoru, ne bo delovala. Prej ko jo naravnamo, manj bo škode. Brez temeljitih analiz resničnega stanja v prostoru in pravno-upravnem prostorskem sistemu ne moremo o stvarnih instrumentih in resničnih vzvodih prostorskega urejanja niti govoriti, kaj šele, da bi jih razvili in z njimi učinkovali. Slej ko prej bo treba nastaviti celovit prostorski sistem, da bomo ohranili tiste prostorske posebnosti, ki so naše primerjalne prednosti.
V jedru pojma države je teritorialen, torej prostorski princip. To je več kot samo temelj, na katerem sleherna država stoji ali pade, je okvir, skozi katerega se prepoznavajo in delujejo naravni in družbeni zakoni, lahko pa se naravnajo ali krnijo tudi temeljne demokratične svoboščine. Svoboda posameznika, človekove pravice, možnost in zmožnost ustvarjalnosti slehernega državljana in celotne skupnosti je v veliki meri odvisna od odnosa do življenjskega prostora in kakovosti okolja. Svoboda je omejena s svobodo drugega, vmes pa je na obeh straneh vedno prostor. Človek ne more biti zares svoboden, če ne pozna meja svojega okolja in nima mere v bivanjskem prostoru.
Največji in najmočnejši imperiji, ki niso uvideli in spoštovali prostorskih zakonitosti skozi to temeljno lastnost svobode, so se prej ali slej razbili in razblinili ob čereh dejanske in zgodovinske stvarnosti. Preden so propadli v času, so padli v prostoru. Samo v XX. stoletju se je na prostoru Slovenije razbilo pet držav. Da smo se Slovenci, ki nismo imeli svoje države, ohranili, lahko pripišemo globljemu, zavestno morda še ne izoblikovanemu, a vendarle prisotnemu odnosu do lastnega prostora. Odnos do prostora je bil podoben, čeprav ne tako ozaveščen, kot odnos do lastne kulture in jezika.
V slovenščini sta prostor in svoboda še posebej povezana, prostor pri nas ni določen z mejo, temveč nasprotno s preseganjem meje, s prostostjo in preprostostjo. Država ni odvisna samo od tega, kako se posamezniki in skupine družijo, temveč kako v temeljnih stvareh držijo skupaj. Bistvo družbe je v druženju, bistvo države pa v drži državljanov, ki sproščeno druženje omogoča. Oboje pa se lahko dogaja samo v prostoru, ki ga preveva navdih prostosti.
Udeležence je pozdravil predsednik Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Janez Praper. Posvet je vodil arhitekt Janko Rožič.
S svojimi prispevki so problematiko v sledečem vrstnem redu osvetlili:
Janko Rožič, Aleksander S. Ostan, Ira Zorko, člani Odprtega kroga, so spregovorili o razmerju med prostorsko zakonodajo in zakonitostmi prostora
O prenovi z arhitekturnega in urbanističnega vidika je govoril prof. dr. Peter Fister s Fakultete za arhitekturo
Miran Gajšek je predstavil stališča Društva urbanistov Slovenije
Borut Šantej z Inštituta za pravo okolja je spregovoril o pravnih vidikih poselitve
Slovenija v konkurenci evropskih regij je bila tema Andreja Prelovška z Inštituta za urejanje prostora
Stališča Društva arhitektov Ljubljana je predstavil njegov predsednik Grega Košak , v imenu Društva krajinskih arhitektov Slovenije pa je spregovoril Izidor Jerala
Stališča in predloge Matične sekcije arhitektov IZS sta predstavila njen predsednik dr. Viktor Pust in Vlado Krajcar
Za predstavitev nove prostorske zakonodaje, ki je v državnem zboru v drugem branju, je poskrbel Jože Novak, državni sekretar za prostor Ministrstvo za okolje in prostor
Sledila je razprava.
