Ker je v zadnjem času “moderno” predstavljati oz. zagovarjati svoja stališča do dela, ki ga nekdo opravlja. Dela, ki ga nekateri cenijo, podpirajo, drugi pa zaničujejo in podcenjujejo, sem se odločila, da pristavim še svoj piskerček in predstavim svojo delovno “rutino”.

Opravljam “delo” ustvarjalke in sicer že eno leto kot samostojna podjetnica. Sama sreča, da je to delo, ki izvira iz mojega dolgoletnega hobija in veselja, saj se na dolgi rok v kakšni pisarni ali proizvodnji, trgovini nisem videla. Ker sem precej individualna oseba, ki ne dela razlike med čistilko in direktorjem (zame so vsi ljudje, ki delajo pošteno za svoj kruh, vredni enake obravnave), zato mi je bilo v marsikateri službi težko, saj se nisem dosti zmenila na hierarhijo podjetja in sem k vsakemu pristopila z enakim načinom komuniciranja, brez vzvišenosti, brez arogance oz. brez občutka podrejenosti. Zato je bila samostojna pot samo vprašanje časa. Služba, kjer sam odgovarjaš sebi, kjer se počutiš in obnašaš tako kot ti paše, kjer nisi obremenjen z diplomatskim odnosom, da se komu ne zameriš, to je nekaj zame.

Moje delo je popolnoma samostojne narave. Nisem prijavljena kot kulturni delavec in ne izkoriščam kulturnega statusa, kar bi po vseh pravilih lahko naredila in si priskrbela še dodatno zmanjšanje stroškov poslovanja. Ne, ne bom se potegovala za neko pripadnost v neki skupini, samo zato da bo moje ime bolj zveneče. Dovolj je, da “izkoriščam” možnost 4-urnega delovnika do otrokovega 6. leta, čeprav je moj delavnik daleč od štirih ur.

Ustvarjalka se tudi sliši precej WAW, vendar se nikoli nisem marala etiketirati z določenimi nazivi, katerim naša družba tako rada podlega.

Kot srednješolsko izobrazbo imam naziv KROJAČ in kasneje KONFEKCIJSKI MODELAR in vsi vemo, da je v zadnjih letih ta poklic dobil precej negativen predznak na račun poceni delovne sile na Kitajskem, ampak za to niso krivi Kitajci ali Indijci. Zato sploh nebi več razpredala, kako sem se počutila, ko mi je kdo rekel, da sem “samo” šivilija.

Pustimo to, ker to je čisto druga zgodba. Zgodba o temu, da se vsakemu zdi delo, ki ga opravlja največ vredno in vedno se bo našlo delo, ki za druge ni vredno nič oz. je vredno le tega, da se ga podcenjuje.Tako potem nastane to nerazumevanje poklicev oz. služb oz. dela nasploh. Ali kako vrednotiti kakšno delo.

In zato naj razložim, zakaj je delo ustvarjalke tako “enostavno” in zavidanja vredno, da sem lahko samo tiho v primerjavi z nekom, ki dela v proizvodnji, šoli, sodišču, gradbeništvu,…ali v poklicu po vaši izbiri.

Urnik dela si diktiram sama. Ponavadi je to od 9. ure naprej, saj pred tem pregledam vse maile, na katere sem včasih zelo redno odpisovala, zadnje čase pa si ne utegnem več dopisovati. Tudi prijatelje sem prikrajšala za mojo pozornost, ker enostavno dopisovanje sproži začaran krog dopisovanja.

Primer: odgovoriš na 20 mailov, od tega se ti vrne 12 odgovorov, od katerih vsaj 10 vsebuje dodatno vprašanje oz. “prosim, odgovori mi”, nekateri celo posežejo tako daleč, da napišejo “če mi ne odgovoriš, bom naročila drugje”. Ko odgovoriš na teh 10 mailov, se vrne nazaj še vsaj 5 odgovorov s pomanjkljivimi informacijami, ki jih moraš pridobiti, da lahko delo opraviš brez zapletov. Tu pa naj povem, da se pri vsem tem pojavijo še vsaj 3 nova povpraševanja na dan, ki ponovno zasičijo začaran krog dopisovanja. Najraje imam pa maile, kjer me sprašujejo po ceni in se mi po odgovoru ne javijo več, dosti bolj so mi všeč, kot ta, kjer mi po odgovoru o ceni še napišejo nazaj, da so moji izdelki predragi in da si jih ne morejo privoščiti. Ampak, tudi to razumem, ker se zavedam stanja, ko nimaš dovolj denarja, da bi si kupil kar ti je všeč in si potem rajši kupiš nek približek ali pa nič.

Zato se po daljšem vztrajanju in razmisleku, da dopisovanje odžira čas za ustvarjanje, odločiš da boš odpisoval samo 1x do 2x na teden, vendar s tem samo podaljšuješ “muko” sebi in potencialnim naročnikom. Zato se odločiš, da pisal sploh ne boš več, edino če bo res nujno (ampak kaj je nujno?). In potem se dan končuje, ugotoviš, da si cel dan preždel pred računalnikom in te vse delo še čaka.

OK. Preidimo k delu, ker dopisovanje, pregledovanje facebooka, naročanje, birokracija,… se pač ne štejejo v naloge mojega dela…jaz sem ustvarjalka, neda?…

Ko zberem vse informacije o naročilu, to je da imam točno določene barve, vzorce, aplikacije, želje, poslikave, takrat preverim, če imam vse materiale na razpolago.

V slučaju, da mi manjka želeno blago, ga je potrebno iti iskat oz. naročiti. In spet sem pred računalnikom, brskam, iščem, naročam, ker ne morem naročiti le enega kosa, je potrebno izbrati več potencialnih materialov, ki jih lahko da bom ali ne porabila-okusi so različni.

Pri nakupih blaga je drugače, v tem primeru se je potrebno spravit iz delavnice, se preobleč iz delovne obleke v bolj spodobna oblačila in tukaj imam na razpolago spet dve možnosti.

1. da grem peš po ulici do trgovinice v »gasah«, kar je zame najbolj priročno in še dobro, da je moja Tjaša zelo fleksibilna podjetnica in mi gre precej na roko pri nabavi določenih materialov oz. dodatkov.

2. da se usedem v avto in odpeljem v Ljubljano, za kar porabim minimalno 4 ure.

Tako, zbran imam material, aplikacije. Lotim se dela. Šivam, lepim, rišem, čakam, da se posuši, medtem delam kaj drugega, ker čas si je potrebno znat organizirat. Hitim, da izdelek končam do ure, ki je še primerna za fotografiranje, saj ga more naročnica potrditi, da ji je všeč. Včasih ima kdo še prošnjo, da bi jim pošiljala fotografije vmesnih faz dela.

Recimo, da si čez dan omislim malico ali pa kakšen hiter skok na internet, ponavadi kar medtem, ko malicam. Nato z delom nadaljujem, pri tem pa konstantno prekladam materiale in pripomočke po mizi, največkrat pa jih kar kopičim na pultu in vsake 14 dni stvari zložim na svoje mesto, saj bi mi sprotno pospravljanje vzelo še precej časa za ustvarjanje.

Ura je 15.30, ko se odpravim po otroka, saj moj dragi tačas pridno kuha kosilo, daje prat ali sušit žehto, pospravlja stanovanje. Še dobro, da je tak gospodinjski tip.

Po kosilu, okoli 16.30 se ponovno zavlečem v delavnico in delam do 18.40, ko tečem na pošto…zadnjo minuto. Preden pa zapakiram izdelke, seveda pridem spet pred računalnik, da spišem vse račune, napišem naslove na kuverte, sploh če imam dovolj kuvert in seveda, če imam vse naslove. Zvagam pakete, da vem določit poštne stroške na računu. Vsake toliko imam probleme s printerjem in kartušami, nato se pojavi problem, ko mi zmanjka vizitk in podlag za račune. Ampak prav vesela sem, da mi uspe pred 19. uro priteč na pošto in oddat pošiljke.

Tu naj bi se moj delovni dan končal, ampak včasih še obsedim pred računalnikom in odpišem naročnikom, da bodo prejeli pakete, ampak zadnje čase zaradi utrujenosti niti tega več ne zmorem.

Ob 20. uri se končno spravim k moji družinici, da se stisnemo na kavču in ju nato ob 21. spravim spat. Večere pa spet preživim pred računalnikom, ko se lahko posvetim raznim stvarem, ki me zanimajo, preberem kakšno novico, se izobražujem. In takoj je ura polnoč oz. ena, ko se spravim spat.

To je opis mojega idealnega delovnega dneva, ker obstajajo tudi dnevi, ko je moja inspiracija na dnu in kar naredim mi ne uspe.

Ne smem pozabit, da sobot in nedelj ter praznikov do pred kratkim nisem poznala več, vendar za to, da že eno leto in še nekaj, nimam niti 100 € plače, to je denar, ki bi rekla, da je samo moj in ga lahko porabim zase, da v primeru, ko si »našparam« malo več kot 300 €, ta denar dejansko ni moj, ker pride teden ali dva, ko zbolim ali zbolita otroka in moram ta denar šparati za prispevke oz. plačilo materiala ali storitve drugih, po vsem tem imam še vedno moč da delam, kar me veseli, iščem možnosti, da bi dolgoročno res živela (ne životarila) od tega kar rada delam, saj to delam zase, za svoj dober občutek, ker v svoje delo dajem maksimalno svojega znanja in ljubezni do ustvarjanja.

Zato, velikokrat odmislim, da bi lahko »ne-delala« nič in preživela več časa zase in s svojo družino ter prijatelji, ker upam oz. sanjam, da mi bo nekega dne uspelo in bom poplačana za vse svoj trud in žrtvovanja. Do takrat pa resno prosim, da se dela drugih ne podcenjuje in zaničuje, če se ne pozna vsega ozadja in narave dela. Z lahkoto vsakemu priporočam, da se postavi na lastne noge in je odvisen sam od sebe, da bo morda razumel o čem govorim. Ker moji izdelki so lahko všečni in na prvi pogled delujejo zelo »enostavni« za naredit, vendar je zgoraj zapisana zgodba precej mila oblika dejanskega stanja, saj sem izvzela ves pritisk in podcenjevanja, ki sem jih deležna od ljudi, ki spoštujejo le svoje delo, izkušnje in samega sebe.

Vsako delo, ki ga opravljamo s srcem, je že samo sebi namen in nas osrečuje. Če smo za to pošteno »nagrajeni«, je še dodaten plus. Zato ne odrekajmo drugim pravice do dostojnega plačila za delo, ki ga opravljajo, saj je to delo za življenje.